Oblak, podatkovni centri in digitalna suverenost: o čem odloča EU?

Kaj je to?

Umetna inteligenca (UI) deluje na računalnikih v velikih stavbah, ki jim pravimo podatkovni centri. Večina podjetij in javnih ustanov teh računalnikov nima v lasti. Računalniško moč in prostor za shranjevanje najemajo prek interneta, čemur pravimo računalništvo v oblaku.

Evropska unija zdaj piše pravila za oboje: koliko podatkovnih centrov naj se zgradi in pod kakšnimi pogoji ter katerim ponudnikom oblaka smejo javne ustanove zaupati občutljivo delo. Ta razlaga pravila predstavi v preprostem jeziku.

Primer iz vsakdana

Bolnišnica hrani kartoteke pacientov in uporablja orodje UI, ki pregleduje slikovne preiskave. Če oboje deluje v oblaku, je bolnišnica odvisna od podjetja, ki upravlja strežnike. Pojavijo se tri vprašanja. Kje so strežniki in ali je za njihovo delovanje dovolj elektrike in vode? Kdo nadzoruje podjetje in ali bi lahko tuja vlada zahtevala dostop do podatkov? In če želi bolnišnica zamenjati ponudnika, kako težko in drago je oditi? Evropsko pravo zdaj skuša odgovoriti na vsako od njih.

Zakaj je to pomembno?

Tri ameriška podjetja, Amazon, Microsoft in Google, imajo približno 70 odstotkov evropskega trga oblaka. Evropski ponudniki imajo okoli 15 odstotkov, leta 2017 so jih imeli še 29, kažejo podatki raziskovalne družbe Synergy za leto 2024.

Evropska komisija pa želi zmogljivost podatkovnih centrov v EU v prihodnjih petih do sedmih letih vsaj potrojiti. Podatkovni centri porabijo veliko elektrike in pogosto tudi vode, zato ta rast vpliva na račune za energijo, rabo prostora in podnebje.

Pogosta zmota

Da »suverenost« pomeni prepoved tujih podjetij. Glavni predlog EU določa stopnje zaupanja in večino trga pušča odprtega. Ponudnike pod nadzorom iz EU bi zahtevale le najobčutljivejše javne rabe.

Podrobneje

Zakaj nekateri nasprotujejo novim podatkovnim centrom?

Ker stroški nastanejo lokalno. Na Irskem so podatkovni centri leta 2025 porabili 23 odstotkov vse merjene elektrike, leta 2015 pa 5 odstotkov, kažejo podatki irskega statističnega urada. Vodna podjetja želijo, da bi bila razpoložljivost vode na lokaciji strog pogoj, preden se odobrijo območja pospešene gradnje. Kritiki navadno ne trdijo, da podatkovnih centrov ne bi smeli nikoli graditi, temveč da bi morale skupnosti, vodna podjetja in upravljavci omrežja imeti pravo besedo, preden se to zgodi.

Akt o razvoju oblaka in UI na kratko

To je osrednji predlog. Komisija ga je predstavila 3. junija 2026. Zakon še ni. Ima tri dele:

• Raziskave: podpora novim tehnologijam oblaka in UI ter nacionalne strategije za oblak in UI v vsaki državi članici.
• Zmogljivost: vsaka država bi določila vsaj eno »območje pospešene gradnje podatkovnih centrov« s hitrejšimi dovoljenji. Projekti tam bi šteli za strateške in bi lahko dobili podporo EU.
• Avtonomija: enoten sistem EU za ocenjevanje, kako suverena je storitev v oblaku, in pravila, katero raven morajo kupovati javne ustanove.

Štiri ravni suverenosti

• Prva raven: podatki so shranjeni in obdelani v EU.
• Druga raven: ponudnik dokaže neodvisnost od tujih vlad in je pregleden glede dobavne verige programske opreme.
• Tretja raven: ponudnik je v lasti in pod nadzorom iz EU.
• Četrta raven: popoln nadzor nad dobavno verigo programske opreme in nobene možnosti tujega vmešavanja.

Vlade bi morale oceniti, katere javne storitve so pomembne za javni red, na primer energetika, zdravstvo, bančništvo, obramba in policija. Za te bi javne ustanove lahko kupovale le storitve v oblaku, potrjene na drugi ravni ali višje. Drugi javni naročniki bi morali uporabljati storitve prve ravni.

To je pomembno, ker so vlade med največjimi kupci digitalnih storitev. Če javne ustanove kupujejo pri ponudnikih, ki izpolnjujejo merila suverenosti, lahko javni denar pomaga rasti evropskih alternativ.

Zakaj je od hiperskalerja tako težko oditi?

Prenos nekaj datotek je preprost. Prenos vseh sistemov neke organizacije ni. Veliki ponudniki oblaka ponujajo na stotine lastnih storitev, aplikacije, zgrajene na njih, pa pogosto delujejo samo tam. Zato EU pravila o menjavi ponudnika, konkurenčno pravo in pravila javnega naročanja obravnava kot povezana: vsako se loteva drugega dela iste odvisnosti.

Pravila konkurence: Akt o digitalnih trgih

Akt o digitalnih trgih (DMA) zelo velikim platformam, tako imenovanim »vratarjem«, nalaga posebne obveznosti. Komisija je junija 2026 sporočila, da bi bilo treba po njenem predhodnem mnenju na seznam dodati Amazon Web Services in Microsoft Azure. Če se to potrdi, bosta podjetji imeli šest mesecev, da strankam olajšata in pocenita menjavo ponudnika ali hkratno uporabo več ponudnikov.

Bloomberg je poročal, da bi končna odločitev lahko padla novembra 2026, Politico pa, da je predvidena do decembra. Obe podjetji se s predhodnim mnenjem ne strinjata.

Menjava ponudnika: Akt o podatkih

Akt o podatkih (Data Act) že velja, uporablja se od 12. septembra 2025. Strankam v oblaku daje pravico do menjave ponudnika. Stranka lahko zahteva prehod, ponudnik pa ji mora pomagati podatke in aplikacije prenesti hitro ter brez izgube podatkov ali funkcij.

Do 12. januarja 2027 smejo ponudniki za menjavo še zaračunavati, a le toliko, kolikor jih menjava dejansko stane. Od tega datuma bodo pristojbine za menjavo, vključno s pristojbinami za iznos podatkov (»egress«), odpravljene.

Kam sodi Akt o umetni inteligenci?

Akt o umetni inteligenci je zakon EU o sami UI. Rabe UI razvršča po tveganju: nekatere prakse so prepovedane, za rabe z visokim tveganjem veljajo strogi pogoji, za druge pa predvsem zahteve glede preglednosti. Veljati je začel avgusta 2024, uporablja pa se postopoma. Pravila za rabe z visokim tveganjem, na primer pri zaposlovanju in v izobraževanju, se bodo uporabljala od 2. decembra 2027, pozneje, kot je bilo prvotno načrtovano.

Akt o UI ureja modele in njihovo rabo, ne pa podatkovnih centrov ali pogodb za oblak. A razpravi sta povezani: veliki modeli, ki jih zajema, potrebujejo ogromno računalniške moči, večinoma najete pri istih ponudnikih oblaka.

Kje smo novembra 2026

O Aktu o razvoju oblaka in UI potekajo pogajanja. Irska, ki Svetu EU predseduje do konca leta 2026, želi do takrat med vladami doseči prvo kompromisno besedilo. Nato se morata Parlament in Svet dogovoriti o končnem besedilu, zato akt še nekaj časa ne bo veljal. Odločitev o oblaku po DMA poteka po ločeni, hitrejši poti.

Kaj to pomeni v praksi?

Za prebivalce v bližini načrtovanega podatkovnega centra je ključno vprašanje, koliko besede bodo lokalne oblasti, vodna podjetja in javnost obdržali, če bodo dovoljenja pospešena. Za javne ustanove to pomeni, da morajo oceniti, katere storitve so občutljive, in načrtovati prehod k potrjenim ponudnikom, kjer bo to zahtevano. Za podjetja to lahko pomeni več izbire in lažjo menjavo ponudnika, če bodo pravila DMA veljala tudi za oblak.

Zapomnite si: Večina teh pravil je še v fazi predlogov. Evropa skuša hkrati zgraditi več podatkovnih centrov in zmanjšati odvisnost od nekaj tujih ponudnikov, podrobnosti zakona pa bodo odločile, ali se ta cilja podpirata. Za najnovejše dogajanje preberite našo zgodbo v rubriki Na terenu.